O uspešnosti vrste lahko sodimo le za nazaj, ko se ozremo na vso njeno prehojeno pot. Šele ko vemo, kako dolgo je zdržala, ko ugotovimo, ali so se iz nje razvile nove vrste ali pa je bilo njeno bivanje le bežna, manj pomembna epizoda evolucije, jo lahko določimo za uspešno ali neuspešno. V vsakem primeru pa je uspešnost vrste odvisna od posameznih osebkov. Če ti niso uspešni, tudi vrsta ne bo nikoli.
Vsi osebki vseh vrst v naravi imajo samo en glavni cilj: čim več prispevati k nadaljevanju svoje vrste. Največ prispevajo tisti, ki živijo najdlje, ki se največkrat razmnožijo, imajo največ mladičev, poskrbijo, da jih kar največ preživi. V ekologiji pravimo, da so to posamezniki z največjim fitnesom. Ugotavljanje fitnesa je precej zapleteno, saj moramo poznati usodo potomcev nekega osebka za več kolen naprej. Dokaj enostavno pa ga lahko ocenimo po nekaterih posrednih znakih.
Če se populacija ali vrsta razširja, če se njena številčnost povečuje, pomeni, da imajo posamezniki očitno veliko uspešnih potomcev, torej vsaj v povprečju velik fitnes. Ker ima čedalje večja populacija tudi čedalje več možnosti, da bo živela dolgo in srečno, pripada potencialno uspešni vrsti.
Na podlagi sprememb v razširjenosti in številčnosti vrste lahko torej naredimo ocene o njeni uspešnosti. Je pa res, da je to zelo groba in zelo nezanesljiva ocena, uporabna zgolj kot pokazatelj trenutnih razmer, ki se lahko hitro spremenijo. A drugega nimamo. V zemeljskem srednjem veku so se različne vrste dinozavrov razbohotile po vsem planetu. Takrat bi njihovo uspešnost uvrstili na sam vrh lestvice. Da se je njihova doba končala z izumrtjem, brez pravih naslednikov, torej povsem neuspešno, vemo šele zdaj.