Verjetno ne bom ravno brcnil v temo, če zapišem, da se imamo ljudje za vrsto, ki po uspešnosti prekaša vse druge. Ko pa opazujem našo družbo, si včasih ne morem kaj, da se ne bi vprašal, ali je res tako. Gradimo dvigala, da se po nepotrebnem ne mučimo po stopnicah, hkrati pa postavljamo ogromne fitnes centre, v katerih se znebimo energije, ki nam je ni uspelo porabiti čez dan. Do onemoglosti vztrajamo pri norenju v nočnih lokalih, ko pa zimsko jutro postreže s svežo snežno odejo, nas že ob misli o kidanju snega kar zmrazi. Da se počutimo varne, se zapiramo v civilizacijske enklave, izvajamo genocide nad »nevarnimi« živalmi in bakterijami, v petek zvečer pa pijani z avtom odvijugamo na avtocesto. Je takšna dvoličnosti zgolj kaprica uspešne vrste ali znamenje, da je naše samooklicanje trhlo?
Uspešnih vrst poln planet
Dr. Doolitle, edini, čeprav namišljeni človek na svetu, ki se je znal pogovarjati z živalmi, bi potrdil, da vse vrste trdijo isto – da so uspešne. Po svoje jim moramo verjeti. Že to, da obstajajo po skoraj štirih milijardah let, kar je življenje vzniknilo na planetu, je precej zgovoren dokaz. Pa vseeno znamo ljudje nanizati tisoče dokazov, da jih v resnici prekašamo. Izumili smo letala, ki nas popeljejo na katero koli celino na svetu. Z batiskafi se potapljamo več tisoč metrov globoko v oceane, lahko se odpravimo v vesolje in se varno tudi vrnemo.
A roko na srce, nekatere ptice so letale med celinami že davno pred nami. Poleg tega so pri poletih neskončno bolj ekonomične, kakor smo mi. In tako lahko potujejo vse, medtem ko se med ljudmi z letali vozi le manjši del premožnežev. Katera vrsta je potem uspešnejša? Kiti glavači se potapljajo tako globoko kakor batiskaf že tisočletja, in to vsi, ne le peščica izbranih raziskovalno ali avanturistično razpoloženih osebkov. V času, ko ljudje stroj komaj pripravimo za potop, se spustijo do oceanskega dna, nahranijo in vrnejo. Preden se v kabino batiskafa vkrca posadka, so kiti že drugič nazaj.
